Omemba: Klemen Markovčič

»V gozdu najdemo klepetave praproti in jezikave zajce, ki priprave na gozdno olimpijado pospremijo s hišnim orkestrom.«

»Igrajo eklektično glasbo, ne manjkata niti dober zajčji rap in koračnica poguma praproti.«

»Prisluhnite prvemu delu O’Neillove drame, posnete v juniju 1961 s takratno zvezdniško zasedbo; naj vas njena intenzivnost popelje v silovit svet družinskih strasti in neizprosnih odločitev.«

»Avtoričin notranji monolog razkriva vse dvome in bolečino ob spopadanju z globoko ranjenim mladim človekom.«

»Tako velika, kot je otroška sreča, je globoka tudi otroška žalost.«

»Igro smo tako pripravili z željo, da z igrivostjo, nežnostjo in skozi skupno poslušanje najmlajših in njim pomembnih odraslih ustvari varen prostor, v katerem lahko začutimo in vidimo tudi žalost in jezo, občutka, s katerima je prepredeno vsako odraščanje.«

»Da lahko z zgodbo podoživimo nekaj, kar nam je vsem (in vsakemu na svoj način) poznano, in ko to lahko z nekom delimo in je varno, potem lahko odleže.«

»In začutimo, da bo spet vse dobro.«

»To za oba – in njune najbližje – pomeni vznemirljivo spoprijemanje s preteklostjo in s samim seboj.«

»Iskanje razmerja med temi nasprotji oblikuje kot politično igro.«

»Zamisel za predstavo je nastala v sodelovanju z Giacomom Pedinijem.«

»Človek, ki živi avtentično samo v stiku s svojo družino, ženo in otroki ter v stiku z naravnim okoljem.«

»Prek absurdne zgodbe je mogoče svet ugledati tudi iz popolnoma drugačne, absolutne številske perspektive.«

»Kdor bo prisluhnil, bo vedel, ali mu bo uspelo.«

»Za velikimi, a pogosto zelo anonimnimi duhovi, ob dokončnem slovesu zazeva neizmerna praznina.«

»S takšnimi zvedavimi in predanimi zanesenjaki, kakršen je bil Borko Radešček, ki jim gre vedno le za vsebino in dobro človeka, pa se dokončno poslavlja tudi del zgodovinskega spomina nekih generacij.«

»A svetloba mora premagati temo.«

»Zato je namenoma oblikoval do skrajnosti izčiščeno konverzacijsko igro s samo ključnimi zvočnimi elementi.«

»Maša, si obupno prizadeva dobiti otroka, a ji po naravni poti ne uspe.«

»Igra je slušna zgodba o tem, kako bi šlo na svetu vse narobe, če ne bi bilo tudi smrti.«

»Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, 'a voz je šel dalje in izginil v gozdu'. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. 'Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli.'«

»Da bi bil zgodovinski kontekst zgodbe o socialnem in spolnem izkoriščanju sodobnemu poslušalcu razumljivejši.«

»Na žalost obstaja sinja ptica sreče samo onkraj meja tega minljivega sveta.«

»Ne glede na vse bomo vedno sanjali v maternem jeziku.«

»Zdi se, da ta prav nikoli ne usahne, pa naj ima človeštvo še toliko slabih izkušenj.«

»S svojim jezikom in izrazom vrgel na papir popolnoma tako, kakor sem pravljice ustno pripovedoval malčkom.«

»Veljal sem za nenavadno bistrega otroka, ki da zaradi tega ne bo mogel dolgo živeti; mojo zgovornost so mi plačevali s pripovedovanjem pravljic. Vsa moja bližnja okolica je služila samo temu, da mi je polnila fantazijo.«

»Moja domovina, Danska, je poetična dežela, polna ljudskih pripovedk, starih pesmi in bogate zgodovine … Oče mi je ob nedeljah delal gledališče, podobe, ki so se mogle spreminjati, in mi bral iz Holbergovih komedij in iz 'Tisoč in ene noči'.«

»Skoraj nikdar se nisem družil z drugimi dečki … imel sem doma dovolj igrač, ki mi jih je naredil oče; bil sem čudno sanjav otrok in sem pogosto hodil s trdo zaprtimi očmi, da so navsezadnje mislili, da slabo vidim, čeprav je bil pri meni ravno ta čut posebno dobro razvit.«

»Ali obstaja pot nazaj?«